IT / SL

Položaj ČEZMEJNEGA DELAVCA je poseben. Evropska unija mu zagotavlja pravno in politično priznanje. Pri obravnavi posebnih vidikov je podvržen zakonodaji in pristojnosti zdaj ene, zdaj druge države, zato morajo biti pravila za obmejnega delavca še posebej jasna, natančna in znana.
Čl. 1.f Uredbe 883/2004/ES: “obmejni delavec” pomeni vsako osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe v eni državi članici in stalno prebiva v drugi državi članici, v katero se praviloma vrača vsak dan ali najmanj enkrat na teden.
Čezmejni delavci med Italijo in Slovenijo ne potrebujejo delovnih dovoljenj in imajo enake pravice kot delavci s stalnim prebivališčem v državi, v kateri delajo. Zaščitene bodo pridobljene pravice, ki zadevajo pokojnino, in vse ostale pravice v zvezi s sistemi socialne varnosti, ki niso strogo vezani na stalno prebivališče na ozemlju določene države.
Delovne pravice bodo zagotovljene, kajti obvezno je izvajanje iste kolektivne pogodbe, na katero se ob enakih delovnih nalogah in delovnem času sklicujejo delavci, ki imajo stalno prebivališče v državi zaposlitve.
Pravice v zvezi s sistemom socialne varnosti bodo zagotovljene, ker čezmejni delavec lahko koristi vse, kar uzakonja prenovljen sistem koordinacije socialne varnosti v Evrop
Proti dvojnim obdavčevanjem so pravice zagotovljene v italijansko-slovenski Bilateralni konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja.
Pravica do opravljanja reguliranega poklica je priznana s pomočjo mehanizma, ki ga je v ta namen predvidela Evropska unija.
Strokovni naziv je lahko priznan na podlagi mehanizma, ki ga je v ta namen osnovala EU, in na podlagi posebnih določil, ki sta jih sprejeli Italija in Slovenija.


> Priznavanje kvalifikaciji v Italiji in Sloveniji

> Socialna varnost
> Zdravstveno zavarovanje
> Davčni sistem


Priznavanje kvalifikacij v Italiji in Sloveniji

Poklici, ki niso regulirani: so tisti, pri katerih za izvajanje ne potrebujemo posebnega strokovnega naziva. Gre za odprte poklice, dostopne tako lastnikom italijanskih in slovenskih strokovnih nazivov kot tujih. Kdor namerava v Italiji ali Sloveniji opravljati poklic, ki ni zakonsko urejen, in ima tuj naziv, ne potrebuje pravnega ali uradnega priznanja, da bi se lahko vključil na trg dela.

Regulirani poklici: so tisti, katerih izvajanje zakonsko ureja nacionalna zakonodaja: zakon določa tako obvezen strokovni naziv kot nadaljnje zahteve za poklicno praktično usposabljanje (npr. pripravništvo in/ali državni izpit za poklicno kvalifikacijo) in predpise poklicne deontologije. Opravljanje tovrstnih poklicev je zaščiteno z zakonom in dovoljeno izključno osebam, ki so kvalificirane v skladu s posebnimi določili za določen tip zakonsko urejenega poklica. V Italiji je zakonsko urejenih poklicev 148, v Sloveniji 254.

Celoten seznam reguliranih oz. zakonsko urejenih poklicev v Evropi, skupaj s številnimi drugimi koristnimi informacijami, je dostopen na:
http://ec.europa.eu/internal_market/qualifications/index_en.htm

Evropska unija v okviru PROSTEGA OPRAVLJANJA STORITEV priznava tuje poklicne kvalifikacije (gre za t. i. “priznavanje poklicev”) na podlagi sistema priznavanja poklicnih kvalifikacij, sestavljenega iz nekaterih “panožnih” direktiv in ene direktive splošnega značaja s primeri, ki niso zajeti v panožnih direktivah.

Panožne direktive so predpisane za naslednje poklice: zdravnik (16/93/ES), bolničar (452/77/ES), oskrbovalec na domu (154/80/ES), živinozdravnik (1026/1026/ES), zobozdravnik (686/76/ES), farmacevt (433/85/ES), arhitekt (384/85/ES), odvetnik (5/98/ES).

V vseh ostalih primerih se priznavanje izvaja po določilih Direktive 2005/36/ES.

SISTEM priznavanja kvalifikacij, uzakonjenem po direktivi 2005/36/ES, sestavljajo regulative, ki temeljijo na:
- avtomatičnem priznavanju – za poklice, naštete v prilogi V listin o prenosu Direktive 2005/36/ES v nacionalne zakonodaje – npr. diplomirana medicinska sestra/diplomiran zdravstvenik, zobozdravnik, živinozdravnik itd. Prošnji je potrebno priložiti potrdilo pristojnega organa države članice izvora, ki dokazuje, da izobrazbeni naziv izpolnjuje zahteve evropskih določil glede priznavanja strokovnih nazivov.
- splošnem sistemu – če je oseba pooblaščena za izvajanje določenega poklica v državi izvora, lahko priznanje pridobi na podlagi primerjave med usposabljanji. Če obstaja “bistvena razlika”, je moč zaprositi za “dopolnilne ukrepe” (preizkus poklicne usposobljenosti ali prilagoditveno obdobje v okviru pripravništva).
- poklicnih izkušnjah – pridobljenih v državi članici izvora. Uporablja se za poklice, navedene v 4. členu aktov o sprejetju Direktive 2005/36/ES. Avtomatično priznanje je možno v primeru, ko so izpolnjeni izrecno izraženi pogoji, določeni za posamezne poklicne kategorije.

Osebe, ki so upravičene do priznanja, morajo imeti potrebno jezikovno znanje za izvajanje poklica v državi članici gostiteljici.

Prošnjo je potrebno predložiti pristojnim organom sprejemne države članice!

Direktiva 2005/36/ES predvideva tudi možnost, da lahko državljan z izvornim poklicnim nazivom začasno in priložnostno opravlja svojo dejavnost v drugi državi članici, ne da bi pri tem moral zaprositi za priznanje kvalifikacije ali strokovnega naziva. Če je poklic v državi izvora reguliran, pristojni organ zahteva le dokazilo, v nasprotnem primeru je potrebno pridobiti potrdilo o poklicnih izkušnjah.

Pristojni organ v Italiji
Dipartimento per il coordinamento delle Politiche Comunitarie, presso la presidenza del Consiglio dei Ministri
(Sektor za koordinacijo evropskih politik pri predsedstvu Ministrskega sveta)
http://www.politichecomunitarie.it/

Pristojni organ v Sloveniji
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
http://www.mddsz.gov.si/

Med Italijo in Slovenijo obstaja dvostranski sporazum o priznavanju strokovnih naslovov: Memorandum o soglasju, podpisan v Rimu dne 10. 7. 1995, zakon št. 103 z dne 7. 4. 97, objavljen v UL št. 93 z dne 22. 4. 97. V veljavo je stopil 6. 8. 97. Memorandum je s Slovenijo ponovno vzpostavil izvajanje (po začasni prekinitvi dne 20. 9. 94) Sporazuma z bivšo Jugoslavijo iz leta 1983 in vpeljal pravila, ki zagotavljajo večje jamstvo, njegova veljava pa je določena do začetka veljavnosti novega sporazuma, ki bo ustrezal pred kratkim sprejetim strukturnim reformam v italijanskem univerzitetnem izobraževanju.

Memorandum določa, da:
- se diplome lahko priznavajo samo, če se pridobijo na univerzah ali drugih univerzitetnih državnih ali zakonito priznanih ustanovah obeh držav
- so izvzete diplome, pridobljene na osnovi študija, ki se je – čeprav tudi delno – opravljal v tretjih državah
- so izvzeti skrajšani in poletni dodiplomski študiji
- je strokovne naslove mogoče priznavati le, če se ugotovi, da je diplomant v času svojega študija dejansko prebival v državi, kjer ima univerza oziroma visokošolski zavod svoj sedež (ne velja za pripadnike italijanske manjšine v Sloveniji in slovenske manjšine v Italiji).


Socialna varnost

Koordinacija na področju socialne varnosti določa skupna pravila in načela, ki preprečujejo, da bi izvajanje posameznih državnih določil potekalo v škodo ljudi, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja in bivanja na ozemlju držav članic: določa, katera zakonodaja se uporablja v posameznem primeru in zagotavlja zbiranje zavarovalnih dob ter možnost izvažanja nekaterih prejemkov.
Določbe o koordinaciji na področju ureditev socialne varnosti veljajo za državljane EU in v državah EU, Islandiji, Liechtensteinu, na Norveškem in v Švici.

Vir: Uredba (ES) št. 883/2004 in Uredba 987/2009 “nova uredba EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti”

Uredbe pokrivajo naslednja področja:
- dajatve za bolezen
- dajatve za materinstvo in enakovredne dajatve za očetovstvo
- nesreče pri delu
- poklicne bolezni
- dajatve za invalidnost
- starostne pokojnine
- pokojnine preživelih oseb
- pomoči ob smrti
- dajatve za brezposelnost
- družinske dajatve
- dajatve pred upokojitvijo

“Nova uredba EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti” namreč predvideva vrsto ukrepov, namenjenih čezmejnim delavcem.

Glede na to, da so izenačeni z ostalimi kategorijami oseb, ki jih zadevajo ta določila:
- so zavarovani v državi, v kateri delajo
- imajo pravico do družinskih dodatkov tudi za družinske člane, ki prebivajo v drugi Državi
- prejemajo pokojnino od vsake Države, v kateri so bili zavarovani vsaj eno leto

Oseba v tem primeru nima stalnega prebivališča v Državi, v kateri je zavarovana.

Pristojna Država je praviloma Država zaposlitve.

Dajatve v naravi izplača Država stalnega prebivališča, medtem ko denarne dajatve praviloma dodeli Država, v kateri se opravlja delovna aktivnost. Če je višina pomoči odvisna od števila družinskih članov, bodo pri tem upoštevani tudi tisti s stalnim prebivališčem na ozemlju druge Države članice.

Za storitve za bolezen in dajatve za brezposelnost veljajo posebna določila.

Storitve dodeli Država stalnega prebivališča, kakor da bi bil upravičenec zavarovan v tej Državi. Oseba se mora torej zdravstveno zavarovati po kraju stalnega prebivališča. Pred tem mora pri zavodu, pri katerem je zavarovana, zahtevati dokument “S1”. Pristojni zavod Države stalnega prebivališča lahko stopi v stik z zavodom, pri katerem je oseba zavarovana, da si izmenjata potrebne informacije o njenih pravicah. Zavod v kraju stalnega prebivališča nato ustreznemu zavodu, pri katerem je upravičenec zavarovan, praviloma povrne stroške.

V primeru zavarovanja za primer nesreče pri delu in poklicne bolezni je potrebno izpolniti dokument “DA1”, ki ga izda zavod, pri katerem je oseba zavarovana.
V primeru nesreč pri delu med potovanjem v Državi, v kateri oseba ni zavarovana, in v primeru nesreč na poti na delo, bo le-ta še vedno imela pravico do zavarovalnega kritja za primer nesreče ter do posebnih izplačil. Oseba lahko dokaže svoje pravice do zdravstvenega varstva tako, da predloži dokument “DA1”.

Starostna pokojnina: če je bila oseba med svojo delovno dobo zavarovana v več državah, bodo vse zavarovalne dobe seštete (kumulativno), in sicer za uveljavljanje skupne prispevne dobe. Vsaka Država, v kateri je oseba zavarovana, je dolžna izplačevati starostno pokojnino ob dopolnitvi upokojitvene starosti. Posamezna pokojnina bo izračunana na podlagi prispevne dobe osebe v vsaki Državi članici. Zahtevek za pokojnino je potrebno predložiti v Državi stalnega prebivališča, razen če oseba tam ni nikoli delala. V tem primeru zahtevek predložimo v zadnji Državi, kjer smo bili zavarovani. Pristojna Država bo zatem kontaktirala vse ostale vpletene države in osebi posredovala skupno situacijo, povzeto v dokumentu “P1”.

Popolna brezposelnost: tudi tu velja načelo zbiranja in možnosti izvoza. Oseba lahko od pristojnega zavoda v državi, kjer je delala, tudi kot zaposlena oseba, pridobi dokument “U1”, ki potrjuje zavarovalne in delovne dobe. V primeru čezmejnih delavcev veljajo posebna pravila. V primeru popolne brezposelnosti mora zaprositi za nadomestilo za brezposelnost v svoji državi stalnega prebivališča, nadomestilo pa bo prejemala, kot če bi bila zavarovana v zadnjem zavarovalnem obdobju. Če je izračun zneska odvisen od plače in dohodka iz samostojne dejavnosti, je potrebno upoštevati dejansko prejet dohodek delavca v Državi članici. Teoretično se lahko čezmejni delavec vpiše tudi pri centru za zaposlovanje v državi, kjer je nazadnje delal, nadomestilo pa še naprej prejema od države stalnega prebivališča, kjer se nahaja tudi prednostna Služba za zaposlovanje.

Delna in/ali občasna brezposelnost: država članica, v kateri oseba dela, je odgovorna za nadomestilo za brezposelnost, ne glede na to, kje ima slednja stalno prebivališče

Družinski dodatki: če družinski člani ne prebivajo v državi, v kateri je zainteresirana oseba zavarovana, seveda tudi njim pripadajo družinski dodatki in se torej v vsakem primeru seveda štejejo kot skupno gospodinjstvo.

Posebnost:
Družinski člani obmejnega delavca, ki bivajo v pristojni državi, tj. v državi zaposlitve obmejnega delavca, lahko v tej državi zahtevajo dajatve v naravi, tudi če imajo stalno prebivališče v drugi državi. Toliko torej o tistih, ki imajo stalno prebivališče v Italiji in začasno bivališče v Sloveniji. Italija pa je zahtevala začasno neizvajanje te možnosti za prva štiri leta od začetka veljave nove ureditve.
Referenčni pristojni organi v Italiji
INPS – www.inps.it
INAIL – www.inail.it

Referenčni pristojni organi v Sloveniji
ZPIZ – www.zpiz.si


Zdravstveno zavarovanje

Čezmejni delavec je lahko deležen obveznega zdravstvenega zavarovanja v državi bivanja in državi zaposlitve. Z obrazcem S1 se lahko prijavi v sistem zdravstvenega varstva države zaposlitve, o čemer je potrebno obvestiti Zavod za zdravstveno zavarovanje v matični državi. Omenjeni obrazec se uporablja tudi za družinske člane delavcev migrantov, če družinski člani ostanejo v matični državi, vendar so zavarovani v sistemu socialne varnosti države, v kateri dela delavec migrant.

Čezmejni delavec ima pravico do zdravstvenega zavarovanja v državi, kjer je zaposlen.

V Italiji se namreč zaposleni delavci s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in njihovi družinski člani, samozaposleni delavci in njihovi družinski člani, lahko vpišejo pri Nacionalni zdravstveni službi za nedoločen čas.

V Sloveniji je zdravstveno zavarovanje obvezno in prostovoljno. Obvezno zdravstveno zavarovanja izvaja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zavarovanci v sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja so vse zaposlene in samozaposlene osebe in vsi upokojenci, ki prejemajo pokojnino s strani slovenskega nosilca zavarovanja. Status zavarovane osebe lahko pridobijo tudi družinski člani zavarovanca, če nimajo možnosti vstopa na drugi podlagi.
Obvezno zdravstveno zavarovanje vključuje bolniško zavarovanje, zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela, zavarovanje za poškodbe nastale pri delu ter poklicne bolezni.
Za prostovoljno zdravstveno zavarovanje, ki vam omogoča pridobitev dodatnih pravic, se odločate sami. Vanj je vključena večina prebivalcev. Priporočljivo je, da se zavarujete za razliko do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ki jih obvezno zdravstveno zavarovanje ne krije v celoti.

Ministrstvo za zdravje v Italiji
www.salute.gov.it
Zdravstveno zavarovanje za italijane v tujini in tujce v Italiji
 
Ministrstvo za zdravje v Sloveniji
> http://www.mz.gov.si/si/mz_za_vas/
Zavod za zdravstveno zavarovanje - pravice pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva:
zavarovanec.zzzs.si
Zavod za zdravstveno zavarovanje: www.zzzs.si

 

Davčni sistem

Davčno obravnavo Evropa prepušča nacionalni pristojnosti, v tem primeru ne obstajajo niti evropski “sistemi” za koordinacijo, tako kot jih npr. poznamo na področju socialne varnosti.

Obstaja pa sistem Konvencij med posameznimi državami, ki določajo sistem za izogibanje DVOJNEMU OBDAVČEVANJU.

Med Italijo in Slovenijo velja Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, ki je v polni veljavi od 12. januarja 2010.

Kot večina drugih konvencij med Državami o izogibanju dvojnega obdavčevanja, temelji na modelu OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj), toda v primeru Italije in Slovenije ni predviden nikakršen poseben člen, ki bi obravnaval obdavčitev čezmejnih delavcev.
Sporazum glede na obravnavane tipologije predvideva možnost, da obe državi obračunata davek na isti dohodek (obdavčitev v obeh državah udeleženkah) ali pa da obdavčitev v nekaterih primerih izvede izključno ena država.
Ureditev po konvenciji na zahtevo davkoplačevalca vključuje pravico do povračila davka, ki je morda presegel konvencijsko mejo, in sicer s strani države, v kateri nastaja dohodek, v nekaterih primerih pa pravico davkoplačevalca do takojšnje uporabe predvidene koristi v državi, v kateri ima sedež.

Temeljna načela Konvencije med Slovenijo in Italijo proti dvojnemu obdavčevanju:
- Obmejni delavec med Italijo in Slovenijo je, razen v izjemnih primerih, obravnavan kot davčni rezident v državi, v kateri ima stalno prebivališče, torej v državi A; 1. in 2. člen Bilateralne konvencije
- OBDAVČITEV V DRŽAVAH UDELEŽENKAH: obmejni delavec bo torej na splošno obdavčen v državi B za dohodke, ki jih je ustvaril v državi B, tudi če je davčni rezident države A; 15. člen Bilateralne konvencije
-Če ima delavec, davčni rezident države A, dohodkovne postavke, ki so obdavčljive v državi B, lahko država A v davčno osnovo teh davkov vključi tudi dohodkovne postavke, ustvarjene v državi B, vendar pa mora od tako izračunanih davkov odšteti davek od dohodka, ki ga je delavec že plačal v državi B. Znesek odbitka ne sme presegati tistega deleža prej omenjenega davka v državi A, ki ga take dohodkovne postavke predstavljajo v celotnem dohodku.
-Na podlagi Konvencije se davki, zadržani pri viru v državi pogodbenici, povrnejo na zahtevo davkoplačevalca.
Potrebna je davčna številka, ki jo izda država B, ker je delavec obdavčen tudi za dohodke, ustvarjene v državi B. Za določitev davčnega domicila v občini, v kateri je bil ustvarjen dohodek, zadostuje, da se obišče italijansko davčno upravo (Agenzia delle Entrate) ali Davčno Upravo Republike Slovenije in se predloži veljaven osebni dokument.

Referenčni pristojni organi v Italiji
Davčni urad - www.agenziaentrate.gov.it
Ministrstvo za Gospodarstvo in Finance – www.finanze.it

Referenčni pristojni organi v Sloveniji
Davčna Uprava Republike Slovenije – www.durs.gov.si
Ministrstvo za Finance – www.mf.gov.si

Na spletnih straneh RTV Slovenija uporabljamo piškotke, s pomočjo katerih izboljšujemo Vašo uporabniško izkušnjo in zagotavljamo kakovostne vsebine. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z uporabo piškotkov.

> Preberi več

You have declined cookies. This decision can be reversed.

You have allowed cookies to be placed on your computer. This decision can be reversed.